Utrujenost, ki je nihče ne vidi

Materinstvo prinese veliko lepih trenutkov. Tistih, ki jih ne znaš čisto opisati, ampak jih začutiš. Majhne roke, ki se oklepajo tvoje. Pogled, ki te poišče. Bližina, ki je hkrati mehka in močna. To so trenutki, zaradi katerih se vse zdi smiselno.

Prinese pa tudi utrujenost. Ne samo tiste utrujenosti, ki pride po neprespani noči.
Ne samo telesne utrujenosti, ki jo začutiš v telesu.

Obstaja tudi druga utrujenost. Tiha utrujenost materinstva.

To je utrujenost, ki ni vedno vidna. Ni zapisana na obrazu in pogosto ni povezana s tem, koliko si spala. Bolj je povezana s tem, koliko nosiš v sebi.

Mama razmišlja skoraj ves čas. Tudi takrat, ko sedi, takrat, ko naj bi počivala in takrat, ko je navzven vse mirno. V glavi teče seznam stvari. Ne tisti na papirju ampak tisti, ki se pravzaprav nikoli zares ne konča. “Kaj je treba narediti. Kaj še manjka. Kaj bi lahko naredila drugače…”

Vmes pridejo vprašanja, ki se ponavljajo skoraj vsak dan.
“Ali delam prav? Ali sem dovolj potrpežljiva? Ali sem danes bila dovolj prisotna?…”

In potem še tiste bolj tihe misli, ki jih mama pogosto zadrži zase.
“Bi lahko bila boljša? Bi morala reagirati drugače?…”

Ta notranji tok misli ne utihne kar tako. Tudi ko otrok zaspi, se mama pogosto ne “izklopi”. Še vedno posluša, razmišlja, načrtuje. Telo lahko počiva, misli pa ostanejo budne.

Ta utrujenost ne pride iz enega trenutka. Nabira se počasi. Iz majhnih odločitev, iz stalne prisotnosti, iz tega, da si vedno nekje v pripravljenosti, iz občutka odgovornosti, ki nikoli zares ne izgine.

Obstajajo dnevi, ko gre vse lažje in obstajajo dnevi, ko se zdi, da je vsega preveč. Ne nujno zaradi ene velike stvari, ampak zaradi množice majhnih. Nenehne potrebe, nenehna vprašanja, nenehna prisotnost.

In vmes mama, ki poskuša držati vse skupaj.

Navzven mama pogosto deluje močna. Organizira, skrbi, rešuje in se prilagaja. Velikokrat zmore več, kot si je kdaj predstavljala. A to ne pomeni, da ni utrujena. Znotraj pogosto nosi veliko več, kot pokaže. Misli, občutke, skrb in odgovornost, ki jih drugi ne vidijo.

In prav ta del je tisti, o katerem se redko govori. Ne zato, ker ne obstaja, ampak zato, ker ga je težko razložiti. Ker ni vedno očiten. In ker mama pogosto sama sebe prepriča, da mora preprosto zdržati. Da je to normalno.

Pogosto mama ne potrebuje nasveta. Ne potrebuje rešitve in ne potrebuje še enega “poskusi tako”. Potrebuje samo trenutek, kjer lahko odloži misli, kjer ji ni treba imeti vseh odgovorov in kjer ji ni treba ves čas razmišljati, ali dela prav.

Potrebuje samo prostor, kjer lahko mirno prizna: danes sem utrujena. Ne kot pritožbo, ampak kot resnico.

✦ In ta resnica ne pomeni, da ne zmore ali da ni hvaležna. Pomeni samo, da čuti. Da daje vse kar lahko. ✦

Materinstvo ni popolnost. Je proces, v katerem mama raste skupaj z otrokom. Z učenjem, z dvomi, z občutki, ki niso vedno enostavni. In prav zato je pomembno, da ima prostor, kjer je lahko tudi ona samo človek. Takšna, kot je v resnici.

Zato so pomembni prostori, kjer mama lahko pove tudi to, kar sicer zadrži v sebi.
Brez razlage.
Brez opravičevanja.
Brez občutka, da mora karkoli olepšati.

Kjer lahko samo pride in reče: danes je bilo veliko.
Ker včasih mama potrebuje samo eno stvar.

Da lahko za trenutek odloži misli.