Tukaj si mame lahko iskreno delimo misli, vprašanja in izkušnje.
Da ta prostor ostane varen za vse, prosim preberi pravila skupnosti.
Če želiš deliti svoje misli, se prijavi ✦
Tukaj ni treba biti popolna. Dovolj je, da si takšna, kot si.
Včasih se materinstvo ne začne z otrokom.
Začne se veliko prej. Z mislijo, ki pride tiho. Z željo, ki ostane. In z občutkom, da si že pripravljena… pa življenje še ni tam.
Tudi sama sem šla čez to.
Tisti del, ko upaš vsak mesec znova. Ko si govoriš, da ne boš več štela… pa vseeno šteješ. Ko si med ljudmi, pa imaš v sebi čisto drug svet.
In ko se začnejo pojavljati vprašanja, ki jih ne izrečeš. Koliko časa še. Zakaj ne gre. In ali bo sploh kdaj.
O tem se zelo malo govori.
Zato sem želela tukaj odpreti prostor tudi za to.
Brez razlag.
Brez pritiskov.
Samo prostor, kjer si lahko v tem… takšna kot si.
Če si tukaj — mogoče še nisi mama.
Ampak že nosiš nekaj zelo velikega v sebi.
Če želiš, lahko napišeš.
Ali pa samo ostaneš tukaj.
✦ nisi sama
Jaz sem šla čez to obdobje…in se še zdaj spomnim, kolikokrat sem vmes že obupala, in čakala dan ko bo plus na testu nosečnosti, toliko ene žalosti in razočaranj. Danes imam otroka, ampak tega dela poti ne bom nikoli pozabila.
Tudi jaz sem v tem…in včasih imam občutek, da o tem res ne znam govoriti z nikomer. Navzven vse normalno, znotraj pa stalno to eno vprašanje, kdaj bo!? Midva poskušava že zelo dolgo, leta in leta truda in še nisva na cilju. Tudi na umetno oploditev hodiva in nič. To je res že zelo stresno in naporno. Sem pa vesela da obstajajo takšni forumi, da lahko povemo kako se počutimo, se odpremo oz izpovemo, da ženske lažje predelamo težave.
Razumem…tudi sama sem šla čez čakanje, izgube in poti, ki niso vedno enostavne.
Zato mi je bilo pomembno odpreti prostor tudi za to. ✦
Jaz sem enkrat že bila noseča…in potem se ni izšlo. Od takrat je vse malo drugače. Ko upam, me je hkrati strah. In včasih ne vem, kaj je težje.
Zelo dobro vem kako se počutite, jaz sem na istem. Najbolj me moti vprašanja sorodnikov in prijateljev "ja kdaj pa bo, sedaj pa res že traja, pol bosta prestara itd..." taka vprašanja me res še dodatno spravljajo v stres, kot, da že nisem sama dosti v depresiji zaradi tega in na robu. Potem pa še moj ni neki odprt za take pogovore in pravi naj se ne obremenjujem. Saj včasih sploh ne vem ali je samo meni do tega? Jezna sem na njega velikokrat da jemlje to tako zlahka. Imate ve tudi take situacije še s partnerji?