Ko komentirajo tvojega otroka: kaj lahko rečeš

Včasih nas komentar ne preseneti zato, ker ne bi vedele, kaj si mislimo. Preseneti nas trenutek, v katerem ga slišimo.

Nekdo nekaj reče o našem otroku, o naši odločitvi ali o načinu, kako se kot mama odzovemo, mi pa moramo v nekaj sekundah hkrati razumeti, kaj se je zgodilo, začutiti otroka, ohraniti mir in najti besede, ki ne bodo zvenele preostro, preveč obrambno ali preveč razlagalno. In prav zato se pogosto zgodi, da v tistem trenutku ostanemo tiho.

Ne zato, ker se s komentarjem strinjamo. Ne zato, ker ne bi imele svojega mnenja. Ampak zato, ker občutek pride hitreje kot stavek.

Šele kasneje, ko smo že doma, ko se dan umiri ali ko otrok zaspi, se v mislih začnejo sestavljati besede. Takrat točno vemo, kaj bi lahko rekle. Takrat nam postane jasno, zakaj nas je komentar zabolel, zakaj nas je zmotil ali zakaj smo imele občutek, da nekaj ni bilo v redu.

In potem pride tista znana misel.

Zakaj nisem tega rekla takrat?

Mislim, da ta občutek pozna veliko mam. Tisti trenutek, ko se v glavi vrneš nazaj v pogovor in ga poskušaš odigrati drugače. Ko si rečeš, da bi lahko odgovorila bolj mirno, bolj jasno, bolj odločno. Ko ugotoviš, da v resnici nisi želela razlage, ampak samo mejo. En stavek, ki bi zaščitil tvojega otroka in hkrati tudi tebe.

Ker komentar o otroku pogosto ni samo komentar o otroku.

Ko nekdo reče, da je otrok razvajen, da preveč joka, da mu preveč dovoliš ali da bi morali pri vas drugače ravnati, se lahko sliši, kot da govori o njem. V resnici pa mama pogosto v tem sliši še nekaj drugega. Oceno svoje odločitve. Oceno svoje vzgoje. Oceno svojega materinstva.

In prav zato lahko takšni stavki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko jih je druga oseba že pozabila.

Morda je bil komentar izrečen mimogrede. Morda oseba sploh ni mislila nič slabega. Morda je bil samo stavek, ki ga ljudje izrečejo, ker so ga sami nekoč slišali in ga nikoli niso zares premislili.

Toda mama ga pogosto ne sliši samo kot besede.

Sliši ga v trenutku, ko je njen otrok morda že razburjen, utrujen ali v stiski. Sliši ga v trenutku, ko se sama trudi ostati mirna. Sliši ga pred drugimi ljudmi. Včasih ga sliši pred otrokom.

In takrat ni več samo komentar.

Takrat postane nekaj, na kar bi rada odgovorila, pa včasih ne ve, kako.

Veliko mam v takih trenutkih ne ostane tiho zato, ker bi bile šibke. Ostanejo tiho, ker ne želijo ustvariti prepira. Ker je oseba, ki je nekaj rekla, morda babica, dedek, sorodnik, prijateljica ali nekdo, s katerim ne želijo odpirati dolge razprave. Ker je otrok zraven in posluša. Ker nočejo, da se trenutek spremeni v dokazovanje, kdo ima prav.

Včasih pa jih preseneti že samo to, da morajo svojo odločitev sploh zagovarjati.

Da morajo pojasnjevati, zakaj otroka ne želijo označevati z besedami, kot so razvajen, trmast ali naporen. Da morajo razložiti, zakaj ne želijo, da se o otroku govori, kot da ga en trenutek določa v celoti. Da morajo mirno stati za svojo izbiro, čeprav bi si v resnici želele samo, da bi drugi razumeli brez dolge razlage.

In tukaj je pomembno nekaj, kar si mora mama včasih povedati sama.

To, da nisi odgovorila takoj, ne pomeni, da si se s komentarjem strinjala.

Pomeni samo, da si bila v trenutku, ki je bil morda prehiter, preglasen ali preveč nepričakovan, da bi lahko našla prave besede.

Odgovor lahko pride tudi pozneje.

Meja lahko pride tudi pozneje.

Jasnost lahko pride tudi pozneje.

Ni treba, da mama vedno odreagira popolno in takoj. Včasih najprej samo začuti, da nekaj ni bilo v redu. In tudi to je dovolj pomemben začetek.

Ko začnemo razmišljati o takšnih komentarjih, se pogosto pokaže še ena stvar. Ni treba odgovoriti na vse. Ni treba vsakega stavka razlagati do konca. Ni treba vsakega človeka prepričati, da razume naš način vzgoje.

Včasih je dovolj, da pogovor ustavimo.

Ne z napadom. Ne z dolgo razpravo. Ampak z enim mirnim stavkom.

Lahko rečemo: »O njem raje ne govorimo tako.« Lahko rečemo: »Ne želim, da ga opisujemo s takšnimi besedami.« Lahko rečemo: »Razumem, da vidiš drugače, midva pa sva se odločila tako.« Lahko rečemo tudi samo: »Tega komentarja ne želim nadaljevati.«

To niso popolni stavki.

So pa stavki, ki lahko postavijo mejo.

In meja ni vedno razlaga, s katero moramo druge prepričati. Včasih je samo mirno sporočilo, da določen način govora za nas ni sprejemljiv.

Še posebej občutljivo postane takrat, ko je otrok prisoten.

Ker otrok sliši več, kot si odrasli včasih mislimo. Morda še ne razume vseh besed, razume pa ton. Razume, da se govori o njem. Razume, da je v nekem trenutku postal tema pogovora. In če ga odrasli opišejo z oznako, lahko mama začuti, da mora nekaj narediti predvsem zaradi njega.

Ne zato, da bi javno premagala drugo osebo. Ne zato, da bi dokazala, da ima prav. Ampak zato, da otrok začuti, da ena oznaka ne pove, kdo je.

Če nekdo reče, da je otrok razvajen, lahko mama mirno odgovori: »En trenutek še ne pove, kakšen otrok je.« Če nekdo reče, da pretirava, lahko reče: »Še se uči, kako ravnati, ko mu je težko.« Če nekdo otroka opiše z besedo, ki jo mama začuti kot pretežko, lahko reče: »Ne želim, da ga opisujemo s takšnimi besedami.«

Včasih tak stavek ni namenjen samo odraslemu, ki ga je izrekel.

Včasih je namenjen tudi otroku.

Da sliši, da ga mama vidi širše kot samo skozi en izbruh, eno napako ali en težek trenutek. Da ve, da ni oznaka. Da ni samo tisto, kar je nekdo rekel v trenutku, ko mu je bilo težko.

To je ena najlepših stvari, ki jih lahko mama naredi. Ne da otroka brani pred vsem svetom, ampak da ga nežno spomni, da ga vidi v celoti.

Tudi kadar mu je težko. Tudi kadar ne zmore. Tudi kadar se še uči.

Seveda pa v resničnem življenju ne najdemo vedno takih besed takoj. Včasih se trenutek konča, obisk gre mimo, pogovor se spremeni in šele kasneje začutimo, da je v nas ostalo nekaj nedokončanega.

Tudi takrat ni prepozno.

Mejo lahko postavimo tudi pozneje.

Lahko rečemo: »Razmišljala sem o tvojem komentarju. Ni mi bilo prijetno, da si ga izrekel pred otrokom. Prosim, da ga v prihodnje ne opisujemo tako.« Lahko rečemo: »Vem, da mogoče nisi mislil slabo, ampak meni tak način govora o njem ni blizu.« Lahko rečemo: »Rada bi, da o njem govorimo drugače, posebej kadar je zraven.«

Pozen odgovor je še vedno odgovor.

In včasih je ravno poznejši odgovor bolj miren, bolj jasen in bolj naš. Ker ne pride iz šoka, ampak iz premisleka. Ker ne prihaja iz želje, da bi se branile, ampak iz zavedanja, kaj želimo zaščititi.

Veliko mam misli, da bi morale imeti pripravljene popolne stavke za vsak komentar. Da bi morale znati vedno odgovoriti mirno, samozavestno in točno tako, kot bi si želele. Toda v resnici ne gre za popolne besede.

Gre za to, da mama najde besede, ki so ji blizu.

Besede, ki zvenijo kot ona.

Nekatere mame bodo odgovorile zelo kratko. Druge bodo želele razložiti več. Nekatere bodo mejo postavile takoj. Druge se bodo k pogovoru vrnile pozneje. In vse to je lahko v redu.

Pomembno je samo, da mama ve, da ji ni treba ostati sama s tistim občutkom, ki pride po komentarju.

Ni ji treba v glavi vedno znova vrteti istega prizora in si očitati, da ni odreagirala drugače. Lahko se vpraša nekaj bolj nežnega.

Kaj bi želela reči naslednjič? Kateri stavek mi je blizu? Kaj bi zaščitilo mojega otroka in hkrati ne bi vodilo v dolg prepir?

Morda je odgovor zelo preprost.

»O njem raje ne govorimo tako.«

Morda je še krajši.

»Midva sva se odločila tako.«

Morda pa je včasih dovolj, da mama pogovora sploh ne nadaljuje.

Tudi to je lahko meja.

Ker mama ne potrebuje vedno dovoljenja, da zaključi pogovor, ki njej ali njenemu otroku ne dela dobro.

In morda je prav to ena izmed stvari, ki jih moramo kot mame slišati večkrat. Ni treba, da vsak komentar spremenimo v razlago. Ni treba, da vsako odločitev zagovarjamo pred vsemi. Ni treba, da vedno dokazujemo, da smo dovolj dobre mame.

Včasih je dovolj, da vemo, zakaj smo se odločile tako.

In da ostanemo mirne v tem, kar nam je pomembno.

Na MAMEA veliko govorimo o tem, kako mame pogosto nosimo v sebi stavke, ki jih nismo izrekle. Odgovore, ki so prišli prepozno. Občutke, ki jih nismo znale takoj poimenovati.

Zato je pomembno, da obstaja prostor, kjer lahko te stvari zapišemo.

Tudi če samo z enim stavkom.

Kateri komentar je ostal s teboj?

Na MAMEA forumu je odprta tema, kjer lahko zapišeš svojo izkušnjo, svoje razmišljanje ali samo stavek, ki ti je ostal v mislih. Ne zato, da bi skupaj dokazovale, kdo ima prav, ampak zato, da bi se slišale. Ker včasih že to, da lahko nekaj poveš, prinese olajšanje.

Če ti besede pogosto pridejo šele pozneje, so ti v MAMEA računu brezplačno na voljo tudi tri SOS kartice: Etikete, Čustva in Vedenje.

Shraniš jih lahko v telefon in se k njim vrneš takrat, ko jih potrebuješ.

Ne zato, da bi imela vedno popoln odgovor.

Ampak zato, da bi v trenutku, ko nekdo komentira tvojega otroka, lažje našla besede, ki so ti blizu.

Besede, ki zaščitijo otroka.

In hkrati tudi tvoj mir.

✦ MAMEA skupnost