Naj bo kdaj otrok glavni igralec

Ko postanemo starši, si želimo svojemu otroku dati najboljše. Želimo ga naučiti vsega, kar bo nekoč potreboval za življenje. Učimo ga prvih besed, prvih korakov, prvih pravil in prvih navad. Pomagamo mu raziskovati svet, ga usmerjamo in spodbujamo, da bi odrasel v samozavestnega, odgovornega in srčnega človeka. Vse to počnemo iz ljubezni in prav zato velikokrat niti ne opazimo, kako pogosto prevzamemo vlogo tistega, ki vodi.

To se zgodi skoraj neopazno.

Ko skupaj sestavljamo kocke, hitro pokažemo, katera gre na vrh. Ko otrok riše, mu predlagamo, kaj naj še nariše. Ko se igra z avtomobilčki, mu pokažemo, po kateri poti naj peljejo. Ko iz plastelina naredi nekaj, česar ne prepoznamo, ga vprašamo, ali ni morda hotel narediti nečesa drugega.

Na prvi pogled se vse to zdi povsem nedolžno. Saj vendar sodelujemo. Igramo se z njim. Posvečamo mu svoj čas. In res je. Vse to počnemo z dobrim namenom.

Toda nekega dne sem se med igro s sinom zalotila pri misli, ki me je za trenutek popolnoma ustavila.

Če sem se usedla na tla zato, da se igram z njim … zakaj igro vodim jaz?

To vprašanje se mi je zdelo tako preprosto, pa vendar nanj nisem znala takoj odgovoriti.

Zakaj imam občutek, da moram predlagati naslednjo potezo? Zakaj tako hitro popravim hišo, ki jo je zgradil po svoje? Zakaj mu pokažem, kako bi jaz sestavila stolp, čeprav me sploh ni prosil za pomoč?

Zakaj odrasli tako hitro prevzamemo vodenje igre

Dolgo sem razmišljala o tem.

In bolj ko sem opazovala sebe, bolj sem ugotavljala, da tega ne počnem samo jaz. To počne večina odraslih. Ne zato, ker bi želeli otroku vzeti prostor ali ker bi menili, da njegove ideje niso dovolj dobre. Ravno nasprotno. Počnemo to zato, ker želimo pomagati. Ker želimo sodelovati. Ker imamo občutek, da je naša naloga otroka voditi.

Morda smo tako naučeni.

Odrasli smo vajeni iskati rešitve. Kadar nekdo nečesa ne zna, mu pokažemo. Kadar nekdo okleva, mu pomagamo. Kadar nekdo naredi nekaj drugače, hitro ponudimo boljšo možnost. To počnemo skoraj avtomatično in pogosto niti ne pomislimo, da obstaja še druga pot.

Otroci pa sveta ne raziskujejo tako.

Njihov svet ni sestavljen iz pravilnih in napačnih odgovorov. Ni sestavljen iz ciljev, ki jih je treba čim hitreje doseči. Njihov svet je prostor domišljije, raziskovanja in poskusov. Prostor, kjer lahko lesena kocka danes postane hiša, jutri ladja in čez pet minut torta za plišastega medvedka.

In prav v tem svetu se skriva nekaj, kar odrasli skozi leta pogosto izgubimo.

Svoboda.

Ko otrok vodi igro, ne razmišlja, ali je njegova ideja dovolj dobra. Ne razmišlja, ali je hiša dovolj podobna pravi hiši ali ali je cesta narisana pravilno. Preprosto ustvarja. Poskuša. Raziskuje. Uči se skozi svojo domišljijo in pri tem ne potrebuje odraslega, ki bi mu povedal, kako bi moralo biti.

Potrebuje odraslega, ki bo za nekaj časa vstopil v njegov svet.

Ne kot učitelj. Ne kot sodnik. Ampak kot sopotnik.

Kaj se zgodi, ko otrok vodi igro

Ko sem začela na igro gledati na ta način, sem opazila nekaj zanimivega.

Najtežje ni bilo otroku prepustiti vodenja. Najtežje je bilo meni.

Večkrat sem se zalotila, da sem že hotela nekaj predlagati, popraviti ali usmeriti. Skoraj nezavedno sem posegla v njegovo igro, še preden je sploh dobila priložnost, da bi se razvila po njegovo.

Takrat sem se namenoma ustavila.

Namesto da bi rekla: »Poskusi takole,« sem ga vprašala: »Kaj pa boš naredil zdaj?« Namesto da bi sama vzela naslednjo kocko, sem počakala. In zgodilo se je nekaj, česar nisem pričakovala.

Njegove ideje so začele teči same od sebe.

Hiša je postala garaža. Garaža je postala gasilska postaja. Čez nekaj minut so bile vse figurice gasilci, potem pa so se nenadoma spremenile v družino, ki je šla na izlet.

Jaz na kaj takega sploh ne bi pomislila.

Takrat sem razumela, da se nisem usedla na tla zato, da ga nekaj naučim. Usedla sem se zato, da ga spoznam. In mislim, da na to kot odrasli velikokrat pozabimo.

Ko sedimo ob otroku, imamo občutek, da moramo ta čas izkoristiti za učenje. Da mora biti igra poučna. Da mora otrok iz nje nekaj odnesti.

Toda morda je največja vrednost igre ravno v tem, da ni usmerjena k rezultatu. Da ni pomembno, kako visoka bo hiša ali ali bo sestavljanka dokončana. Pomembno je, da otrok začuti, da ga nekdo posluša. Da nekoga zanimajo njegove ideje. Da mu ni treba razmišljati tako kot odraslim, da bi bil vreden pozornosti.

In to je veliko več kot igra. To je odnos.

Ko otroku dovolimo, da vodi igro, mu ne damo samo svobode pri izbiri naslednje kocke ali zgodbe. Damo mu nekaj veliko večjega, čeprav se tega v tistem trenutku morda niti ne zavedamo.

Damo mu občutek, da zaupamo njegovim idejam. Da verjamemo, da je njegov način razmišljanja dovolj zanimiv, da mu sledimo. Da ni vedno odrasel tisti, ki mora pokazati pravo smer, ampak da je včasih vredno stopiti korak nazaj in z iskrenim zanimanjem opazovati, kam nas želi peljati otrok.

Kolikokrat se v življenju zgodi, da ima otrok občutek, da ga odrasli res poslušamo?

Ne poslušamo zato, da bi odgovorili. Ne poslušamo zato, da bi ga popravili. Poslušamo zato, ker nas iskreno zanima, kaj nam želi povedati.

Mislim, da so prav trenutki igre eden redkih prostorov, kjer lahko otrok to občuti v vsej svoji pristnosti.

Igra kot način, da otroka resnično spoznamo

Takrat ne govori samo z besedami. Govori skozi svojo domišljijo. Govori skozi zgodbe, ki si jih izmišlja. Govori skozi like, ki jih ustvarja, in skozi svetove, ki jih gradi iz nekaj lesenih kock, plišastega medvedka ali navadne kartonske škatle.

Mi pa pogosto niti ne opazimo, koliko nam s tem razkriva.

Otrok nam skozi igro pokaže, kaj ga veseli. Kaj ga navdušuje. Česa se boji. Kaj ga zanima. Kako razume odnose okoli sebe in kako doživlja svet, v katerem odrašča.

Če ga ves čas vodimo, lahko vse to zelo hitro preslišimo.

Ne zato, ker ga ne bi želeli razumeti, ampak zato, ker smo preveč zaposleni s tem, da igro usmerjamo v smer, za katero mislimo, da je prava.

Včasih se vprašam, koliko otroških zgodb smo odrasli nehote prekinili samo zato, ker smo želeli dodati svojo idejo.

Koliko gradov smo popravili, ker niso bili dovolj ravni. Koliko risbic smo dopolnili, ker sonce »ni bilo tam, kjer bi moralo biti«. In kolikokrat smo otroku rekli: »Ne tako, poglej, naredi raje takole.«

Šele ko začneš biti na to pozoren, ugotoviš, kako pogosto se to dogaja.

Ne iz slabega namena. Ampak zato, ker odrasli svet temelji na učinkovitosti, pravilnosti in rezultatih.

Otroški svet pa temelji na raziskovanju. V njem ni pomembno, ali je hiša postavljena narobe. Pomembno je, da je otrok prišel do nje po svoji poti.

Mislim, da je to nekaj, kar bi si morali večkrat dovoliti tudi odrasli.

Da za nekaj časa odložimo občutek, da moramo vse vedeti in vse usmerjati. Da si dovolimo biti radovedni. Da nam ni nerodno vprašati otroka: »Kaj pa se zdaj dogaja?«

In potem res poslušati odgovor.

Ne zato, da bi ga ocenili. Ampak zato, da bi ga razumeli.

Ko otrok vidi, da mu sledimo, se zgodi nekaj zelo lepega.

Njegove oči zažarijo. Začne pripovedovati več. Njegova domišljija postane še bogatejša. In predvsem začuti, da je pomemben.

Ne zato, ker je nekaj naredil popolno. Ampak zato, ker je bil slišan.

Otrokova samozavest raste v majhnih trenutkih

Velikokrat govorimo o tem, kako pomembno je graditi otrokovo samozavest.

Kupujemo poučne igrače, iščemo dejavnosti, ki bodo razvijale njegove sposobnosti, in razmišljamo, kako ga čim bolje pripraviti na življenje.

Ob tem pa morda pozabimo, da samozavest pogosto raste v veliko manjših trenutkih.

Raste takrat, ko otrok začuti, da njegove ideje nekaj pomenijo. Ko vidi, da odrasli ne prevzame vedno glavne vloge. Ko dobi občutek, da lahko razmišlja po svoje in da ga zaradi tega nihče ne bo popravljal.

To so trenutki, ki jih ni mogoče izmeriti. Nihče jih ne bo videl na fotografiji. Nihče jih ne bo ocenil. Toda prav iz njih se počasi gradi odnos med mamo in otrokom. Odnos, v katerem otrok ve, da je sprejet takšen, kot je.

In morda je ravno to največje darilo, ki mu ga lahko damo.

Ne popolna igra. Ne popolno izdelan grad. Ne popolno narisana risba. Ampak občutek, da je lahko točno takšen, kot je.

Včasih največ naredimo, ko nehamo voditi

Ko danes sedem na tla k sinu, se na to večkrat spomnim.

Še vedno se zgodi, da želim kaj predlagati ali popraviti. Še vedno se učim, da včasih ni treba storiti ničesar. Da je dovolj, če sem tam. Če ga opazujem. Če se iskreno nasmehnem njegovim idejam. Če mu sledim v svet, ki ga ustvarja.

In vsakič znova ugotovim, da se nisem usedla na tla samo zato, da bi se on nekaj naučil od mene.

Velikokrat sem jaz tista, ki se največ nauči od njega.

Nauči me, kako malo je potrebno za veselje. Kako pomembna je domišljija. Kako lepo je svet pogledati brez pravil in brez pričakovanj.

Predvsem pa me vedno znova spomni na nekaj, kar v hitrem tempu odraslega življenja tako hitro pozabimo.

Da včasih največ naredimo prav takrat, ko za nekaj časa nehamo voditi. In začnemo slediti.

Morda otrok res ne potrebuje, da smo vedno glavni igralci njegove zgodbe. Morda potrebuje predvsem to, da mu kdaj dovolimo, da on vodi našo.

In verjamem, da bomo prav takrat, ko bomo pripravljeni stopiti v njegov svet brez svojih pravil in pričakovanj, odkrili nekaj zelo dragocenega.

Ne samo o njem.

Tudi o sebi.

✦ MAMEA skupnost

Se je ob tem zapisu oglasila tudi tvoja misel?

V MAMEA skupnosti lahko svojo izkušnjo deliš brez pritiska in brez popolnosti. Lahko samo bereš, odgovoriš drugi mami ali odpreš svoj pogovor.

Vstopi v pogovor mam Prijava ali registracija