Zakaj mama včasih potrebuje samo 10 minut zase

Materinstvo prinese veliko lepih trenutkov. Tistih, ki se zgodijo čisto spontano — pogled, nasmeh, bližina, ki jo začutiš, ko otrok išče tvojo pozornost. To so trenutki, ki napolnijo.

A hkrati materinstvo prinese tudi dneve, ko je vsega malo preveč. Ne nujno zaradi ene velike stvari. Bolj zaradi množice majhnih, ki se skozi dneve nalagajo ena na drugo. Veliko skrbi, veliko razmišljanja, veliko odločitev, ki jih mama sprejema skoraj ves čas.

Mama pogosto skrbi za vse druge.
Za otroka.
Za družino.
Za dom.

Organizira, načrtuje, prilagaja, rešuje. In veliko teh stvari poteka v ozadju, skoraj nevidno. Kot stalna miselna prisotnost, ki nikoli zares ne izgine.

V tem tempu se lahko hitro zgodi, da mama sebe postavi na zadnje mesto. Ne zato, ker bi to želela. Ampak zato, ker se zdi, da so druge stvari vedno bolj nujne. In ko končno pride trenutek, ko bi lahko počivala, se pogosto zgodi nekaj zanimivega. Telo se ustavi, misli pa ne. Seznam opravil ostane v glavi. Razmišljanje o tem, kaj še sledi, ne izgine.
In tako tudi čas zase včasih ne postane pravi počitek.

Zato je pomembno razumeti, da počitek ni samo odsotnost dela. Je tudi prostor, kjer se lahko um umiri. In včasih za to ne potrebujemo veliko. Ne potrebujemo popolnega dne, ne dolgega odmora, ne posebnih pogojev. Včasih je enostavno dovolj že nekaj minut.

Deset minut, v katerih mama ne rešuje ničesar, ko ji ni treba razmišljati, kaj sledi, ko lahko za trenutek odloži odgovornost, ki jo nosi v mislih.

✦ Tak trenutek ni beg. Je način, kako si mama omogoči, da nadaljuje. ✦

Ko se mama za kratek čas ustavi, se pogosto zgodi nekaj zelo preprostega, a pomembnega. Dih se umiri. Telo se sprosti. Misli se nekoliko razporedijo. In iz tega prostora se vrne občutek, da je vse bolj obvladljivo.
Ne popolno.
Ampak bolj mirno.

Iz tega miru mama lažje reagira. Lažje posluša. Lažje ostane potrpežljiva. Lažje razume tudi tiste trenutke, ki so zahtevni. Zato teh nekaj minut ni nepomembnih ampak so del ravnotežja.

Prepogosto pa se ob tem pojavi občutek krivde. Kot, da si mama ne bi smela vzeti časa zase. Kot da mora biti ves čas na voljo.

A skrb zase ni nasprotje skrbi za otroka. Je njen del. Mama, ki si dovoli kratek premor, ne daje manj ampak pogosto daje bolj mirno, bolj prisotno.

Otroci zelo dobro čutijo energijo. Ne samo dejanja, tudi notranje stanje. In mama, ki si dovoli nekaj trenutkov zase, pogosto ustvari več prostora tudi za odnos.

Zato mama ne potrebuje popolnega dne in ne potrebuje popolnih pogojev.

Včasih potrebuje samo nekaj kratkih minut, kjer lahko za trenutek obstane, zadiha in se ponovno poveže sama s sabo.

In to je dovolj.