Tukaj si mame lahko iskreno delimo misli, vprašanja in izkušnje.
Da ta prostor ostane varen za vse, prosim preberi pravila skupnosti.
Če želiš deliti svoje misli, se prijavi ✦
Tukaj ni treba biti popolna. Dovolj je, da si takšna, kot si.
Veš, kaj mi je padlo v oči? Da večkrat napišeš »vedno pri meni«. Kot da te poleg strahu muči še to, da bi morala ti vse preprečiti. Ampak pri tistih tabletah je bila odgovornost odraslih, ki so jih pustili na dosegu otroka. To, da si bila ti zraven, še ne pomeni, da si ti kriva.
Pa tudi to, da otroku pustiš igro in raziskovanje, ni nekaj, kar bi morala zagovarjati. Lahko si skrbna mama, pa se otrok vseeno udari ali pade. Ne moreš imeti vsakega njegovega koraka pod nadzorom.
Mogoče si lahko ob misli »spet se je zgodilo pri meni« poskusiš reči tudi: »Bila sem tam in sem mu pomagala.« Ker je tudi to del iste zgodbe, pa nase takrat hitro pozabimo pogledati s te strani.
A te po takih dogodkih bolj muči, kaj vse bi se lahko zgodilo, ali si predvsem očitaš, da bi morala prej opaziti in preprečiti? Če želiš, napiši. 🤍