Tukaj si mame lahko iskreno delimo misli, vprašanja in izkušnje.
Da ta prostor ostane varen za vse, prosim preberi pravila skupnosti.
Če želiš deliti svoje misli, se prijavi ✦
Tukaj ni treba biti popolna. Dovolj je, da si takšna, kot si.
Odprla sem vprašanje, kjer imam največ težav. In me zanimajo tudi vaša mnenja in tiste ki imate te podobne probleme kako se soočate z njimi in predvsem rešujete konflikte. Pri meni se res vsi domači veliko vmešavajo v moje življenje in otroke, mož pa jim tudi ne postavi jasnih mej. Jaz sem bolj odločna in povem nazaj sam pol sem jaz tista slaba. Sam jih mam res zadost in mi jemljejo čas in energijo pa še otroci poslušajo vse te prepire.
Živjo pridna Čebelca, ful sem vesela, da si odprla temo, ki je zelo pomembna in mislim, da se vsi na neki točki v življenju srečamo s takimi težavami. Eni vsak dan, drugi občasno ampak ja to je velika težava ampak mislim, da je še vedno to tabu tema. Ker živimo v družbi ker moramo biti bolj strpni do bližnjih, nobenmu se zamerit, vse pomesti pod preprogo sploh, ko se gre za domače. Mislim, da je spoštovanje bližnih prav in potrebno ampak, če tudi oni spoštujejo nas in naše meje. Drugače imamo izbiro, da se na glas odzovemo na konflikte in sploh, če kdo poskuša naše družinske meje prestopati in uveljavljati svoje. Pri meni se to dogaja iz strani mojih in njegovih domačih. Pa na prvi pogled niti nič tako velikega, da bi rekla je vse narobe. Ampak dovolj so nepotrebni komentarji ali vsiljevanja načina življenja, ki ni skladno z našo družinsko dinamiko. Tudi prav je, da otroke naučimo, da se znajo postaviti zase in ne tolerirajo vsega kar jim kdo naredi ali reče. Jaz zelo jasno povem kaj me moti in česa ne dovolim, seveda so potem zamere in podobno ampak moje življenje moja družina! Kdor želi biti del tega naj se prilagodi do te mere, da so samo stari starši in nič drugega. Zato bom rekla, da res premislite kaj dovolite in kaj ne, Konec koncu gre nam mamam energija, ki jo pa kako potrebujemo zase in za naše otroke in obveznosti.
Pri nas imamo srečo, da ne živimo skupaj in imam teh konfliktov manj. Ampak me pa moti tašča, ki se dela, da ve kaj je najbolje za mojega otroka. In ima neumesne komentarje ( ki me zelo živcirajo) ali je revček kaj jedel, sej poglej kako si suh, a nimaš druge majce, kam pa spet greste, itd...tega je veliko...ko bi ji najraje rekla ja ne lačen je in bos pa nič mu ne nudim.:( haloooo ženska...kako bo človek ohranil mirno kri in obdržal največ spoštovanja? Pa ve. kaj dela ker se potem, če jo z možem opozoriva, ko jo imava res že zadosti pa reče saj vesta stara sem sej ne vem kaj govorim. Kot, da verjamem, je bolj pri zdravi pameti kot večina mladih. Na začetku sem se res veliko sekirala pa kregala, sedaj sem se naučila, da že veliko filtriram. Se vidimo sam ko je res že nuja.
Tako mi je žal, da v družinah prihaja do nesoglasij, pa ravno v krogu kjer je potrebno največ podpore, spoštljivega dialoga in ljubezni. Jaz vse zelo na miren in nežen način sprejemam te stvari ampak potem je problem ker jaz ponavadi ko se nabere preveč pa zapadem v stisko in zbolim, in se še bolj umaknem vase. Ne upam pa povedat na glas kar si mislim, ker nisem tako navajena. Mami mogoče kdaj kaj omenim ampak mi reče naj potrpim. Smo tako vzgojeni. Upam, da ne koč postanem v tem močnejša in se bom znala odločno postaviti zase! Je še katera taka? Kako si lahko pomagam ima kakašna katero idejo ampak ne maram preveč drastičnih sprememb na hitro. ?!
Pri nas je tako, da živimo vsi skupaj v isti hiši. In seveda pride veliko do nesoglasij. Živimo z mojimi starši in ni zato nič lažje ali bolje. Zame osebno še huje, ker so moji. Če bi vedela pred obnovo in otrokoma kakšne bodo razmere nikoli ne bi ostala doma. Ker se odnosi so zelo poslabšali, skoz smo skregani ne razumejo starši, da mi mladi imamo svoja življenja in svoja pravila in ne želimo, da se vtikajo v nas. Najhuje je tukaj ker ti konstanto nabijajo slabo vest, češ kakšni smo in kako sme obnašamo. Ampak jaz se ne dam, jaz povem svoje in ne odstopam. rajši sem skregana kot, da mi uničijo moje življenje in moj odnos v družini. Žal mi je samo ker gre tako veliko energije za to pa še otroci so vpleteni, hočeš ali nočeš! AnaR priporočam ti, da zaradi sebe narediš spremembo in s tem tudi otrokom daš zgled, da ne bodo ljudje s teboj delali kakor se bo kdo spomnil. V veliko pomoč so lahko kakšne individualne terapije. Jaz sem jih včasih kar pogosto obiskovala ti spremenijo pogled na življenje, odnose predvsem odnos do sebe. Želim, da bomo imele čim več miru in harmonične odnose in mir v srcu:)