Tudi svojemu otroku rečem: “Oprosti.”
Obstajajo dnevi, ko gre vse tako, kot si si predstavljala. Dnevi, ko je v hiši več smeha kot joka, ko potrpežljivost pride skoraj sama od sebe in ko zvečer zaspiš z občutkom, da je bil dan lep.
Potem pa so tudi drugačni dnevi.
Dnevi, ko utrujenost pride prej kot potrpežljivost. Ko je misli preveč, opravkov preveč in ko se zgodi trenutek, ki ga še dolgo nosiš v sebi.
Tudi meni se je že zgodilo. Povzdignila sem glas.
Ne zelo. Ne tako, da bi se komu drugemu to zdelo nekaj posebnega. Verjetno bi marsikdo rekel, da se to zgodi vsakemu staršu. Da ni bilo nič takšnega.
Ampak jaz sem vedela. Vedela sem, da bi lahko tisti trenutek ravnala drugače.
Moj otrok je utihnil. Jaz pa sem ostala sama s svojimi mislimi. Ne zato, ker bi mislila, da sem slaba mama. Ampak zato, ker me je zabolelo, da v tistem trenutku nisem bila mama, kakršna sem si želela biti.
Mislim, da ta občutek pozna veliko mam.
Ne govorimo veliko o njem, ker se hitro bojimo, da bomo zaradi ene napake označene kot slabe mame. Resnica pa je, da materinstvo ni sestavljeno samo iz lepih trenutkov. Sestavljeno je tudi iz utrujenosti, iz dni, ko nam zmanjka potrpljenja, in iz trenutkov, ko bi kakšno besedo rade vzele nazaj.
Takrat sem dojela nekaj pomembnega. Vprašanje ni bilo več, ali sem naredila napako. Vprašanje je bilo, kaj bom naredila potem.
Velikokrat si predstavljamo, da dober starš napak ne dela. Kot da je cilj materinstva popolnost. Da bomo vedno mirne, vedno znale izbrati prave besede in vedno vedele, kako odreagirati.
Toda življenje ni takšno. Materinstvo tudi ne.
Vsaka mama ima dneve, ko odreagira drugače, kot bi si želela. Ko jo utrujenost prehiti. Ko odgovori prehitro. Ko zvečer razmišlja, kako bi isti trenutek danes izpeljala drugače.
Razlika ni v tem, da ne naredimo nobene napake. Razlika je v tem, kaj naredimo po njej.
Jaz sem stopila do svojega otroka. Počepnila sem, da sva bila v isti višini. Počakala sem, da me je pogledal, in rekla samo:
»Oprosti. Prej bi lahko govorila drugače.«
Ni bilo dolgih razlag. Ni bilo iskanja opravičil. Samo iskreno priznanje, da sem tudi jaz človek.
In veš kaj? Tisti trenutek nisem imela občutka, da sem izgubila svojo vlogo mame. Prav nasprotno. Mislim, da sem jo takrat še bolj začutila.
Dolgo sem namreč verjela, da mora starš vedno vedeti. Da mora vedno imeti prav. Da mora biti zgled tako, da nikoli ne pokaže svoje napake.
Danes na to gledam drugače.
Mislim, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo resnične. Takšne, ki znajo prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. Takšne, ki znajo pokazati, da napaka še ne pomeni konca odnosa.
Velikokrat slišimo, da se morajo otroci opravičiti, kadar naredijo nekaj narobe. In prav je, da jih tega učimo. Toda ob tem se pogosto vprašam nekaj drugega.
Ali znamo isto narediti tudi odrasli?
Otroci nas opazujejo veliko bolj, kot poslušajo. Ne učijo se samo iz naših besed, ampak predvsem iz našega zgleda. Če želim, da bo moj otrok nekega dne znal reči »oprosti«, ko bo prizadel nekoga, potem mora to besedo najprej slišati tudi od mene.
Ne zato, ker sem slaba mama. Ampak zato, ker želim biti zgled človeka, ki zna priznati napako.
Ne želim, da moj otrok odrašča v prepričanju, da morajo biti dobri ljudje popolni. Želim, da razume nekaj veliko pomembnejšega. Da napaka še ne pomeni, da smo slabi ljudje. Da se odnosi ne gradijo na popolnosti, ampak na zaupanju, spoštovanju in pripravljenosti, da drug drugega slišimo tudi takrat, ko nam ni najlažje.
Prepričana sem, da otrok ob iskrenem opravičilu ne izgubi spoštovanja do starša. Ravno nasprotno.
Vidi človeka. Človeka, ki zna reči: »To bi lahko naredil drugače.« Človeka, ki zna prevzeti odgovornost.
In mislim, da je prav to ena najlepših življenjskih lekcij, ki jih lahko damo svojim otrokom. Ne lekcija o popolnosti. Ampak lekcija o odnosih.
O tem, da lahko naredimo napako in jo popravimo. Da lahko prizadenemo in se iskreno opravičimo. Da lahko rastemo skupaj.
Zato bom tudi v prihodnje, kadar bom naredila napako, svojemu otroku rekla:
»Oprosti.«
Ne zato, ker sem popolna mama. Ampak zato, ker želim, da moj otrok odrašča ob človeku, ki ga z lastnim zgledom uči spoštovanja, odgovornosti in ljubezni.
In morda je prav to ena najlepših stvari, ki jih lahko kot starši damo svojim otrokom.
✦ MAMEA skupnost
Se je ob tem zapisu oglasila tudi tvoja misel?
V MAMEA skupnosti lahko svojo izkušnjo deliš brez pritiska in brez popolnosti. Lahko samo bereš, odgovoriš drugi mami ali odpreš svoj pogovor.
