Ja. Tudi svojemu
otroku rečem:
'Oprosti.'

Mogoče bi imel celo prav.

Toda jaz sem vedela. Vedela sem, da bi lahko tisti trenutek ravnala drugače. Da bi lahko najprej globoko vdihnila. Da bi lahko govorila mirneje. Da bi lahko izbrala besede, ki ne bi zvenele tako ostro.

In ravno zato je tisti trenutek ostal z mano veliko dlje, kot je trajal.

✦

On je utihnil.

Ne spomnim se več, koliko časa je trajala tista tišina. Spomnim pa se občutka, ki je ostal za njo. Kot da je v meni nekaj zastalo.

Pogledala sem ga in v njegovih očeh nisem videla jeze. Videla sem presenečenje. In to me je zabolelo bolj, kot bi me lahko zabolela katerakoli beseda.

Ne zato, ker bi bila slaba mama. Ne zato, ker bi ga neizmerno prizadela. Ampak zato, ker v tistem trenutku nisem bila mama, kakršna sem si želela biti.

Vsaka mama ima v sebi
neko tiho predstavo o tem, kako želi vzgajati svojega otroka.

Potrpežljivo. Nežno. Spoštljivo.

Potem pa pride utrujenost. Hitenje. Skrbi.

In včasih reagiraš hitreje, kot bi si želela.

To ne pomeni, da si slaba mama. Pomeni samo, da si človek.

✦

Dolgo sem sedela sama s svojimi mislimi. Lahko bi iskala opravičila. Lahko bi si rekla, da sem utrujena. Da sem imela težak dan. Da otrok verjetno sploh ne bo pomnil tega trenutka. Toda globoko v sebi sem vedela, da pravo vprašanje ni bilo, ali sem naredila napako.

Napake delamo vsi.

Pravo vprašanje je bilo nekaj drugega.

Kaj bom naredila zdaj?

Bom pustila, da ta trenutek preprosto mine? Ali pa bom iz njega naredila nekaj, česar se bo moj otrok spominjal na drugačen način?

Takrat sem razumela, da odnosov ne gradijo trenutki, ko je vse popolno. Gradijo jih tudi trenutki, ko se po napaki odločimo vrniti drug k drugemu.

✦

Stopila sem do njega. Počepnila sem, da sva bila v isti višini. Počakala sem, da me je pogledal.

Nisem hitela. Nisem iskala popolnih besed. Rekla sem samo:

»Oprosti. Prej bi lahko govorila drugače.«

Ni bilo dolge razlage. Ni bilo opravičevanja same sebe. Samo iskreno priznanje, da bi lahko ravnala bolje.

In veste, kaj me je najbolj presenetilo?

Kako hitro otroci sprejmejo iskreno opravičilo.

Ne zato, ker bi pozabili. Ampak zato, ker čutijo iskrenost.

✦

Nikoli me ni bilo sram
reči svojemu otroku »oprosti«.

Bolj bi me bilo sram, če bi se pretvarjala, da se ni zgodilo nič. Če bi ga učila, da so odrasli vedno brez napak. Da imajo starši vedno prav. Da je pomembnejši ponos kot odnos.

Tisti trenutek nisem izgubila svoje vloge mame. Mislim, da sem jo takrat začutila še močneje. Ker materinstvo ni v tem, da nikoli ne narediš napake. Materinstvo je tudi pogum, da otroku pokažeš, kako izgleda odgovornost.

✦

Dolgo sem mislila, da mora starš vedno vedeti. Vedno ostati miren. Vedno imeti odgovor. Vedno ravnati prav. Potem pa sem postala mama. In ugotovila, da življenje ni tako preprosto.

Da so dnevi, ko sem utrujena.
Da so dnevi, ko mi potrpežljivost uide hitreje, kot bi si želela. Da so dnevi, ko naredim napako. In dolgo sem verjela, da prav te napake najbolj zaznamujejo odnos med mamo in otrokom.

Danes mislim drugače.

Odnosa ne določajo samo napake. Veliko bolj ga določa to, kaj naredimo po njih.

Ali znamo priti nazaj. Ali znamo objeti. Ali znamo poslušati. Ali znamo priznati, da bi lahko ravnali drugače.

✦

Velikokrat slišimo, kako pomembno je, da se otroci naučijo opravičiti. In res je.

Toda otroci se tega ne naučijo iz naših predavanj. Naučijo se iz našega zgleda.

Otrok veliko manj posluša, kaj govorimo. Veliko bolj opazuje, kako živimo.

Če želim, da bo nekega dne znal iskreno
reči »oprosti«, mora to besedo najprej slišati od mene.

Ne kot znak šibkosti. Ampak kot znak spoštovanja.

Do njega. Do odnosa. In do sebe.

✦

Ne želim, da moj otrok odraste
v prepričanju, da morajo biti dobri ljudje popolni. Ker popolnih ljudi ni.

Želim pa, da odraste ob človeku, ki zna prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja.

Da razume, da napaka še ne pomeni konca odnosa.
Da se ljubezen ne meri po tem, koliko napak naredimo. Ampak tudi po tem, koliko poguma imamo, da jih priznamo.

Ko se starš iskreno opraviči, ne izgubi otrokovega spoštovanja.

Prav nasprotno. Otrok prvič zares vidi človeka.
Človeka, ki ni popoln. Ampak je iskren. In ravno zato vreden zaupanja.

✦

Zato vem, da bom tudi v prihodnje kdaj naredila napako. Kdaj bom prehitro odgovorila. Kdaj bom preveč utrujena. Kdaj bom rekla nekaj, kar bi lahko povedala lepše.

Nisem popolna mama. In mislim, da to ni cilj. Želim pa biti mama, ki zna po napaki obstati. Pogledati svojega otroka v oči. In z iskrenim srcem reči: »Oprosti.«

Ker si želim, da moj otrok ne odrašča ob popolni mami. Želim si, da odrašča ob človeku, ki ga vsak dan z zgledom uči spoštovanja, odgovornosti, nežnosti in ljubezni.

In mogoče je ravno v tem ena najlepših lekcij, ki mu jo lahko dam. ✦