Pogovori s partnerjem

Vidim, da imamo res različne situacije. Pa tudi ne vsaka res pozitivne izkušnje, na žalost. Osebno sem mišljenja, da se skoraj vsaka zadeva, da rešiti res pa je da potrebujeta biti oba za to. Mogoče je ali bi katera probala s kakšno terapijo v smislu strokovne pomoči?

hej, moja izkušnja z mojim je taka...čist odvisno od dneva! mislim da se tudi s partnerja zgubita, ko je otrok. Ne da je otrok kriv samo vsak ima nove občutke, poglede na vse vsak zase se spremeni in potem kdaj postane kolaps. Važno da na koncu uspemo obdržati nek odnos, ki gre lahko naprej. ni vedno vse v rožicah in tudi ne cel polom. Zlata sredina, ki je pa tudi vredu!

Veliko različnih mnenj, res je pri vsaki drugače. Sprašujem ker pri meni ni nekega dialoga med nama. Pomaga pri otroku ampak pogovora za občutke pa ni. In sem velikokrat jezna pa čeprav ne želim biti. Sem pa vesela in hvaležna, da je z otrokom in med njima vse štima. Se kdaj počutite slabo, če ste res jezne na partnerja? Jaz se počutim kar pol mal krivi, da tko pa ne smem razmišljati. Pa si velikokrat ne moram pomagat:)

Jaz sem s svojim fantom čist zadovoljna in z najinimi pogovori, sem pa jaz tista, ki se težje odpre in govori....

Midva sva tok časa že skupaj in šla čez več faz, da včasih sploh več ne vem ali še gledam na te globoke pogovore tako kot sem prej, ko sva bila še mlajša. Če sva še skupaj in sva to pot prehodila z roko v roki, potem je zame to dovolj. Bom pa rekla, da je nekaj resnice v knjigi Ženske so iz Venere, moški iz Marsa:) ampak, ko imaš otroka itak si kot mama ( no vsaj pri meni je tako ) zelo fokusirana na otroka in nisi na vse pozorna, razen, če niso to res pretežke stvari, ki ne štimajo v vezi.