MAMEA Forum - Nedavne teme

Pretiran strah

uporabnik_4527 — Sun, 13 Sep 2026 06:59:21 +0000

Pozdravljene. Srečujem se z eno težavo. Imam več otrok, vedno sem bila sproščena in na izzi mama. Poškodbe pridejo, odidejo, bolezni prav tako. To je del otroštva. Pri zadnjem otroku pa ni tako. Srečujem se z pretiranim strahom. Krivi pa so dogodki, s katerimi sem se redno srečala samo pri tem otroku. Že od malega smo imeli neprijetne dogodke od padcev vedno na glavo, do skoraj zaužitja tablet pri obiskih, ki so tablete po pomoti pustili na krožniku - nastavili močne tablete, pozabili vzet. Isti dan pri igralih našli spet neko tableto na tleh. Pa še bi lahko naštevala. Pa če katera naključja niso možna, je bilo vedno možno pri tem otroku. In vedno pri meni- saj sem največ z njim. Enostavno je vedno toliko bilo, se posebaj ko sem se sprostila, so se te stvari zgodile. Posledično se ne znam več sprostiti, vedno sem v strahu, vedno v skrbeh. Ne v smislu, da sem senca otroka, ga pa moram vedno videti. Na zabavah ne plešem več, ker gledam otroka. Vpliva tudi na odnos s partnerjem. Je jezen in se počuti zapostavljenega, ne razume moj strah. Jaz pa mu vedno razložim, da ko se sprostim, se vedno zgodijo neprijetnosti in vedno pri meni. Ker sem pač mama, ki ne posede otroka za TV ampak pustim da se zaspilajo zunaj ali v hiši. Kaj narediti? Kaj storiti? Je res to neprimerno stanje, rabim pomoč?

Ko komentar pride prej kot odgovor

Klavdija — Sat, 29 Aug 2026 21:42:32 +0000

Ko komentar ostane v mislih dlje, kot bi si želela

Včasih komentar pride čisto mimogrede. Med obiskom, pri kosilu, na igrišču ali sredi pogovora, ki sploh ni bil namenjen vzgoji.

»Saj je samo razvajen.«

»Preveč ga nosiš.«

»Pri nas smo delali drugače.«

»Saj mu nič ne bo.«

Nekdo stavek izreče in gre naprej. Mama pa ga včasih odnese s seboj. V nedavni MAMEA anketi vas je največ odgovorilo, da ste takšne komentarje doživele že večkrat. Zato tukaj odpiramo prostor zanje.

Kateri komentar o tvojem otroku ali tvoji odločitvi ti je ostal v mislih še dolgo potem?

Morda si odgovorila takoj. Morda nisi rekla ničesar. Morda si šele pozneje pomislila, kaj bi želela povedati. Če ti je lažje, lahko napišeš samo en stavek. Ni ti treba razlagati vseh okoliščin niti iskati popolnega odgovora. Tukaj ni treba dokazovati, kdo ima prav. Dovolj je, da komentarja ne nosiš več čisto sama. ✦

KNJIGA-Ja. Tudi svojemu otroku rečem: 'Oprosti.'

Luna — Sun, 12 Jul 2026 22:21:22 +0000

Začela sem brati MAMEA KNJIŽNICO ZGODB, in najboljša se mi zdi tale 6. zgodba če se opravičimo otroku. Res me je povabila k razmisleku. Če sem iskrena se ne opravičim vedno, se pa. Je pa prav, da se o tem govori in začne še bolj razmišljat na tak način. Imam občutek da je tale MAMEA kot opomnik na stvari, ki so še vedno mogoče tabu tema oz da te pozovejo k razmišljanju ali drugačnemu pogledu na vzgojo. Kaj si ve mislite mame? Se kdaj pridete tukaj gor mal "spovedat" oz olajšat dušo? Men se zdi k da me razume in si res potem rečem "ma saj nisem samo jaz v teh občutkih"!

"Tudi mame delamo napake. Se znaš otroku opravičiti?"

Klavdija — Sun, 28 Jun 2026 21:10:37 +0000

S to temo ne želim ugotavljati, katera ravna prav in katera narobe.

Želim samo odpreti iskren pogovor med mamami.

Ali se svojemu otroku opravičiš? Zakaj da? Zakaj ne? Kako se ob tem počutiš?

Vsaka od nas ima svojo zgodbo, svoje izkušnje in svoj pogled. Prav zato verjamem, da se lahko druga od druge veliko naučimo – ne zato, da bi se primerjale ali prepričevale, ampak da bi skupaj razmišljale, poslušale in morda na kakšno stvar pogledale tudi z drugega zornega kota.

V MAMEA ni pravilnih ali napačnih odgovorov.

So samo iskreni pogovori med mamami. 🤍

Kako se soočate in rešujete težave oz probleme, ko se v vaše življenje vtikajo starši ali tašča in tast?

pridnaČebelca — Thu, 21 May 2026 21:27:07 +0000

Odprla sem vprašanje, kjer imam največ težav. In me zanimajo tudi vaša mnenja in tiste ki imate te podobne probleme kako se soočate z njimi in predvsem rešujete konflikte. Pri meni se res vsi domači veliko vmešavajo v moje življenje in otroke, mož pa jim tudi ne postavi jasnih mej. Jaz sem bolj odločna in povem nazaj sam pol sem jaz tista slaba. Sam jih mam res zadost in mi jemljejo čas in energijo pa še otroci poslušajo vse te prepire.

“Ko si želiš otroka… pa ne gre.”

Klavdija — Sun, 03 May 2026 20:57:32 +0000

Včasih se materinstvo ne začne z otrokom.

Začne se veliko prej. Z mislijo, ki pride tiho. Z željo, ki ostane. In z občutkom, da si že pripravljena… pa življenje še ni tam.

Tudi sama sem šla čez to.

Tisti del, ko upaš vsak mesec znova. Ko si govoriš, da ne boš več štela… pa vseeno šteješ. Ko si med ljudmi, pa imaš v sebi čisto drug svet.

In ko se začnejo pojavljati vprašanja, ki jih ne izrečeš. Koliko časa še. Zakaj ne gre. In ali bo sploh kdaj.

O tem se zelo malo govori.

Zato sem želela tukaj odpreti prostor tudi za to.

Brez razlag.
Brez pritiskov.

Samo prostor, kjer si lahko v tem… takšna kot si.

Če si tukaj — mogoče še nisi mama.

Ampak že nosiš nekaj zelo velikega v sebi.

Če želiš, lahko napišeš.

Ali pa samo ostaneš tukaj.

✦ nisi sama

Tisti trenutki, ko zaspi na tebi… in obstajata samo še vidva

Klavdija — Wed, 29 Apr 2026 22:39:03 +0000

Včasih pride tak trenutek, ko otrok zaspi na tebi…
in naenkrat vse utihne.

Ni več hitenja in ni več misli, kaj vse še moraš narediti.
Samo dihanje – tvoje in njegovo.

In tisti občutek, da je za trenutek vse točno tako, kot mora biti.

🤍

Imaš tudi ti tak trenutek, ki ti je ostal posebej v spominu?

Si že prebrala priročnik “Ko se rodi otrok — in z njim mama”? Kako si ga doživela?

Klavdija — Wed, 29 Apr 2026 12:56:49 +0000

Zelo me zanima, kako ste doživele priročnik Ko se rodi otrok — in z njim mama.

Je bilo kaj, kar vam je ostalo posebej v mislih?

Morda kakšen del, kjer ste se res našle…
ali pa nekaj, kar vam je dalo malo več miru v kakšnem trenutku.

Vsaka izkušnja je dobrodošla 🤍

Pogovori s partnerjem

Petra-pozitivna — Tue, 21 Apr 2026 12:38:35 +0000

Ali ste se s partnerji pogovarjale o konkretnih občutkih, ki ste jih imele glede materinstva? Ali so bili razumljivi ali ste naletele na odpor sploh govoriti o tem?

Kdaj si se prvič zares začutila kot mama?

AnaR — Mon, 20 Apr 2026 21:02:57 +0000

Pri meni ni prišlo takoj… in sem imela zaradi tega kar nekaj slabe vesti.
Potem pa en dan, čisto navaden trenutek… ko sem ga držala in je zaspal na meni…
in sem prvič zares začutila: ok, jaz sem njegova mama.