Pri nama sva oba s partnerjem bolj prestrašena in sva zaradi različnih izkušenj, tudi iz časa pred otrokom, pogosto na preži. Zato ti ne bom rekla samo »poskusi se sprostiti«, ker vem, da ni tako preprosto. Iz tvojega zapisa pa sem dobila občutek, da se ob tem počutiš tudi precej sama, ker partner tvojega strahu ne razume. Sem te prav razumela?

Nisem terapevtka in ti pišem predvsem kot mama. Tudi MAMEA nastaja iz osebnih izkušenj in želje, da bi se mame lahko povezale ter imele prostor, kjer lahko povemo tudi tisto, kar nas skrbi ali nam je težko.

Rada bi ti najprej rekla, da ti ni treba ob vsem, kar doživljaš, poskrbeti še za to, da bodo vsi okoli tebe zadovoljni. Tudi sama sem se velikokrat trudila prilagajati drugim, ko je bilo že meni težko, in me je to na dolgi rok zelo izčrpalo. Partner je seveda pomemben, ampak tudi ti potrebuješ razumevanje, podporo in malo prostora zase. Ni treba, da najprej vse sama predelaš in se šele potem obrneš nanj.

Ena stvar, ki sem jo sama dojela, je, da sem največ časa z otrokom. Zato je tudi več možnosti, da bom zraven, ko se zgodi kakšna nezgoda. To samo po sebi ne pomeni, da delam kaj narobe. In tudi pri tebi to, da si bila ob teh dogodkih prisotna, še ne pomeni, da si jih povzročila ali da si slaba mama.

Razumem, zakaj si sprostitev povezala z mislijo, da se bo ravno takrat nekaj zgodilo. Po več takšnih izkušnjah si težko dovoliš oddahniti. Ampak to, da se je nekaj zgodilo v trenutku, ko si bila sproščena, še ne pomeni, da se je zgodilo zato, ker si se sprostila. Dovoljeno ti je tudi uživati z otrokom, se nasmejati in zadihati.

Glede tablet bi bila tudi jaz jasna. Povsem na mestu je, da pred obiskom rečeš: »Prosim, da zdravila pospravite izven otrokovega dosega.« To je osnovna skrb za varnost, pri kateri morajo sodelovati tudi drugi odrasli. Ni vse samo tvoja odgovornost in ni mogoče, da bi vnaprej predvidela prav vsako nevarnost.

S partnerjem bi se morda za začetek lahko dogovorila čisto konkretno, kdo kdaj skrbi za otroka. Recimo na druženju: »Zdaj ga ti prevzameš in spremljaš, jaz si bom vzela malo odmora.« Da veš, da je skrb res prevzel nekdo drug. Lahko mu tudi poveš: »Ne odmikam se od tebe namenoma. Težko mi je odložiti ta strah in potrebujem, da mi pri tem pomagaš.«

In glede tvojega vprašanja o pomoči: ker pišeš, da si ves čas v skrbeh in da to že vpliva na tvoje vsakdanje življenje in odnos, bi se mi zdelo smiselno pogovoriti tudi s psihologom ali osebnim zdravnikom. Ni ti treba čakati, da bo še težje, ali dokazovati, da je dovolj hudo. Zaslužiš si podporo tudi zase.

Če ti je okej deliti še malo: koliko je star najmlajši? In ali se lahko vsaj malo sprostiš, ko je z njim partner ali druga oseba, ki ji zaupaš, ali te strah spremlja tudi takrat?